Zadnje dni oktobra letos so po naročilu Pokrajinskega muzeja Koper pričeli z arheološkimi izkopavanji ob rotundi Karmelske matere božje (do takrat del parkirišča ob Zdravstvenem domu). Naleti so na 23 grobnih arhitektur (grobnice in grobovi), ki so služile verjetno predvsem množičnim pokopom ob epidemijah kuge do 17. stoletja. Nadaljnja raziskovanja pa bodo še bolj osvetlila ta del naše zgodovine.
Ob tej priliki je nastal tudi ta splošni zapis o pokopavanju v Kopru in okolici. Kot osnovni vir informacij mi je služila knjižica iz leta 1886 Il Santuario della Beata Vergine delle Grazie avtorja Gedeona Pusterle in časopisni članki o izkopavanjih v Kopru, vse pa je dopolnjeno z dosedanjimi ugotovitvami muzejskega arheologa Mateja Župančiča, za kar se mu lepo zahvaljujem.
Od nekdaj se je v mestih pokopavalo v cerkvah ali njihovi okolici, tako tudi v Kopru. Mnoge koprske plemiške družine so imele svoje grobnice v cerkvi sv. Frančiška (med današnjo gimnazijo in ekonomsko šolo), ki je pripadala minoritskemu samostanu (sepolcreto dei Nobili di Capodistria), okrog nekdanje cerkve sv. Justa v Kreljevi ulici pa je bilo židovsko pokopališče.
V 17. stoletju sta v okolici Kopra zrasli še dve pokopališči -v Semedeli in v Rižanu-Lazaretu (današnji Bertoki). Problem pokopavanja so namreč povzročale epidemične bolezni (do srede 17. stoletja predvsem kuga, kasneje še druge), ki so zdesetkale prebivalstvo in prenapolnile grobove in grobnice. Zadnja kuga je bila v letih 1630-31, ki je pomorila veliko prebivalcev (v Kopru so našteli leta 1619 8000 duš, v kužni epidemiji pa naj bi jih umrlo okrog 2000). Verjetno je ta množičnost umrlih narekovala, da so odprli obe novi pokopališči, kjer so nato ves čas pokopavali ljudi iz svoje okolice in vse tiste, ki so umrli v epidemijah.
V Kopru so pokopavali do 1806, ko je bilo prepovedano, nato pa so z barkami vozili mrtve na semedelsko pokopališče do leta 1811, ko so odprli novo pokopališče v Škocijanu.
Pred nekaj leti pa se je ponovno zgodil pokop v Kopru – v grobnico v stolnici, narejeno ravno v ta namen, so položili k zadnjemu počitku koprskega škofa Janeza Jenka.
Semedelsko pokopališče
Ustanovljeno je bilo leta 1630 in so na njem do leta 1811 pokopavali umrle na območju od Viližana do Čenturja in seveda žrtve epidemij v mestu. Zadnja taka epidemija s pokopom na semedelskem pokopališču je bila leta 1806, ki so jo prinesli francoski vojaki. V enoti se je razširil tifus, ki se je prenesel tudi na civilno prebivalstvo v mestu in je zaradi tifusa umrlo mnogo ljudi, tako vojakov kot civilistov.
Leta 1639 je koprski Consiglio Nobil sklenil zgraditi božjepotno cerkev Blažena milostna devica (Beata Vergine delle Grazie) v Semedeli, na terenu, kjer so bile pokopane žrtve kuge iz leta 1631. Novo cerkev je svečano blagoslovil škof Pietro Morari 24. aprila 1640. Pokopališče okrog cerkvice je bilo aktivno do odprtja novega pokopališča v Škocjanu leta 1811, cerkvica pa je pred nekaj leti zopet odprla svoja vrata za verska opravila, potem ko so po drugi svetovni vojni v njej ukinili bogoslužje.
Pokopališče na Škocijanu pri Kopru
27.maja 1881 je bilo odprto novo pokopališče v Škocjanu pri Kopru kar je razvidno iz kamnite plošče nad vhodnimi vrati kapelice na vrhu pokopališča.
Pokopališče v Bertokih (nekdanje ime Rižan – Lazaret).
V času zadnje kuge leta 1630 -31 so pokopavali na terenu cerkve Vnebovzetje Marije Device, zgrajene v 12. stoletju, tiste, ki so umrli v bližnji bolnišnici (lazaret) in nato umrle na teritoriju od Sv. Ubalda do Montinjana, Čežarjev, Škofij in Debelega Rtiča. Pred živalmi so ga obvarovali z debelim zidom. To pokopališče je edino, ki še deluje.
Arheološka izkopavanja potrjujejo skromne pisne vire.
Po ustnih izročilih so pri marsikateri povojni gradnji in obnovi v Kopru naleteli na človeške kosti (tudi pri gradnji nekdanjih Slavnikovih garaž), najdbe pa so bile največkrat strokovnjakom zamolčane. Tako nespoštovanje preteklosti je uničilo marsikatero zgodovinsko spoznanje pa tudi kulturno dediščino. V tem obdobju pa so opravili tudi nekaj arheoloških sondiranj in načrtnih izkopavanj, ki so odstrla marsikatero zaveso z zgodovinskih neznank ali potrdila dotedanja predvidevanja. Eno takih izkopavanj, ki je tudi v javnosti zbudilo mnogo zanimanja, je izvajal Pokrajinski muzej Koper februarja 1980 ob stolnici, na ulici, ki pelje s Titovega trga na Brolo. Med drugim so naleteli na eno izmed mnogih grobišč, posejanih po Kopru, iz obdobja med 12. in 15. stoletjem, kot je menil vodja izkopavanja, muzejski arheolog Matej Zupančič.
Letos pa so opravili izkopavanja na drugi strani stolnice ob rotundi sedaj Karmelske matere božje, prej pa Janeza Krstnika. Nekdanje pokopališče je bilo obdano z zidom, torej zaključeno, poleg njega proti Zdravstvenemu domu in pod njim pa je bilo že drugo pokopališče, ki je pripadalo cerkvi sv. Blaža. Pod grobnicami, napolnjenimi s človeškimi kostmi, zaenkrat dafiranimi tja do 17. oziroma 18. stoletja, so našli še starejše grobove pa tudi lončenino in opeko iz časa Rimskega cesarstva ali zgodnjega srednjega veka. Ob zidu pri stolnici so odkrili še eno zanimivost – grobno kapelo, ki je bila nekoč pokrita, vendar so te na grobiščih le izjema.
Na grobove in okostja so ob gradbenih delih naleteli še v cerkvi sv. Klare, na trgu Brolo, na trgu pred cerkvijo sv. Marte (danes pravoslavna cerkev), na vrtu nekdanjega kapucinskega samostana (danes stoji tam telovadnica) pa še kje.
