Predhodnik današnjega Rižanskega vodovoda je bil Istrski vodovod, katerega del je bil tudi sistem Rižana. Izvedbene načrte za ta sistem so potrdili konec decembra 1933, z deli so začeli šest mesecev pozneje. Računali so, da bodo trajala dve leti, vendar so bila zaradi odlične organizacije dela in neomejenega števila delovne sile končana prej kot v enem letu. Zgodovinski začetki Istrskega vodovoda, ki je še danes osnova vodne oskrbe v slovenski Istri, so podrobno obdelani v publikaciji, ki jo je Rižanski vodovod izdal ob 50-letnici svojega obstoja in ki je bila vir za ta sestavek.
Reševanje problema vodne oskrbe sega že v drugo polovico 19. stoletja, priprave za dokončno realizacijo pa so se začele leta 1922, ko je postal tajnik Odbora za pitne vode treh Benečij prof. ing. Gino Veronese, ki je sprejel nalogo, da preuči stanje vodne oskrbe v Istri.
Po skrbnih raziskavah je bil izdelan elaborat, nato idejni načrt – projekt Veronese. Realizacija je bila možna, ko je novembra 1929 stopil v veljavo zakon o integralni melioraciji, po katerem je taka javna dela financirala država v višini 90 %. Ko so tudi Istro vključili med melioracijska območja, so marca 1930 ustanovili Konzorcij za gradnjo vodovoda, 28. oktobra 1930 pa je sledila slavnostna otvoritev del na reki Mirni. Zaradi prevelikih stroškov investicije je prišlo do zamenjave vodstva Konzorcija, sprememb v načrtu in dela so nadaljevali z dveletno zamudo. Po novi zasnovi so nastali trije sistemi – sistem Mirne, Raše in Rižane.
Sistem Rižana je bil predviden za pokrivanje predelov Istre severno od reke Dragonje. Že veliko prej so preučevali izvir Rižane, saj je bil leta 1870 celo predviden za vodno oskrbo Trsta. Celotni sistem Rižanskega vodovoda je sestavljen iz naslednjih delov: zajetje Rižane, dovod surove vode do vodarne Rižana, vodarna Rižana, tranzitni cevovod do rezervoarja Portorož (končna postaja), veja za Ankaran in Valdoltro, rezervoarji Koper, Izola, Portorož, Ankaran in Dekani, črpališče in odcep za Dekane. Zajetje vode je ob izviru Rižane – Zvroček, ob Marijini cerkvici, vodarna (čistilna naprava) pa takoj za vasjo Cepki. Iz glavnega rezervoarja poteka tranzitni cevovod vzdolž obale do Portoroža. Do rezervoarja v Kopru so cevi iz litoželeza premera 400 mm, od Kopra do rezervoarja v Izoli cevi istega materiala in premera 350 mm, naprej do Portoroža pa 50 mm manjšega premera. Cevi so spojene “na kozarec” in tesnjene s svincem. Na trasi tranzitnega cevovoda so zgradili 25 metrov dolg most čez Rižano, nekaj kilometrov podpornega zidu med Koprom in Izolo in dva predora med Izolo in Portorožem, dolga 650 metrov. Novozgrajeni vodovodni sistem se je priključil na omrežje starih lokalnih vodovodov v Kopru in Izoli. V Piranu pa so bili zgrajeni razdelilni cevovodi do posameznih trgov, kjer so bile zgrajene javne izlivke.
Na območju rižanskega sistema so bili do konca druge svetovne vojne izdelani še načrti za gradnjo vodovoda za kraje med Kubedom, dolino Dragonje, Rižano in obalo. Končani so bili aprila 1942, vendar zaradi vojne niso bili realizirani.
