Vlak je po njej zadnjič peljal vlak 31 avgusta 1935.
Ohranjen je še nasip med Žusterno in Izolo, kjer so tekli njeni tiri – sedaj je to sprehajalna oziroma kolesarska pot; kamnite plošče pod nasipom, ki so še danes v rabi kot naravna in brezplačna plaža, pa so bile tja nanešene kot obramba pred močno plimo. Delovala je 33 let, 18 let pod avstrijskimi, 15 let pod italijanskimi železnicami. Podrobneje je železnico obdelal v podlistku v Primorskih novicah leta 1990 Romano Farina, Giulio Roselli pa je o njej napisal kar dve knjigi. Podatke smo povzeli po njunih delih.
Ta 123 km dolga železnica je povezovala kraje od Poreča, po katerem je dobila tudi ime “Poreška” (Parenzana), do Trsta, kjer je bila njena končna postaja Sv. Andrej, ki se pod Italijo preimenuje v Marsovsko polje (Campo Marzio). Ozkotirna “Poreška” je bila odprta v dveh etapah: 1. aprila 1902 je s slavnostno vožnjo za povabljene zapeljal vlak iz Buj proti Trstu, 15. decembra 1902 pa je bil dokončan še del od Buj do Poreča.
Nameravali so zgraditi še progo Poreč – Kanfanar, pa je zaradi prve svetovne vojne začeto delo propadlo. Ravno tako niso uspeli pravočasno zgraditi dela od Savudrije do Umaga. Piran pa so povezali z železnico leta 1909 in sicer najprej s t.i. elektromobilom, leta 1912 pa je stekel električni tramvaj. Najprej je bila zgrajena cesta, na katero so položili 760 milimetrske tire (notranja razdalja med tračnicama). Projekt je obsegal izgradnjo postaj, skladišč, železniških mostov na viaduktih, tunele, postaje za preskrbovanje z vodo in dvojne tire na postajah. Začetna postaja je bila Buje, s spremljajočo železniško kurilnico za tovorne vagone, z merilnimi napravami in s cisternami. Skupna dolžina devetih tunelov, ki obstajajo še danes, je bila 1530 metrov (dva sta v slovenski Istri – pri Izoli in med Strunjanom in Portorožem). Mostičkov preko vodnih tokov je bilo enajst – čez Osp, Rižano, Dragonjo in Mirno, viaduktov pa šest. Na slovenskem delu trase je bilo zgrajenih pet postaj – kamnite stavbe (Dekani, Koper, Izola, Lucija in Sečovlje), dve postajališči –stražarski hišici s streho za čakajoče potnike (Semedela in Sv. Jernej) ter dve postajališči samo s streho in klopmi (Škofije in Strunjan). Dve leti kasneje pa je bilo odprto predvsem za turiste in goste zdravilišča še postajališče v Portorožu, ki je domovalo v zasebni vili.
Potovanje iz Poreča v Trst je trajalo 6 do 7 ur. Najprej so prevažale potnike in tovor avstrijske lokomotive tipa “U”, pod Italijo pa so jih zamenjale lokomotive tipa “P”, zgrajene v Reggio Emilii v letih 1920 in 1922. Povprečna hitrost je bila 25 km na uro, nekateri kačasti ovinki pa so jo zmanjševali tudi na 10. Zato je bilo tudi precej posmehovanja na račun njene hitrosti in zgodbic o tem, kaj vse lahko počnejo potniki med vožnjo. “Poreška” je precej olajšala življenje istrskim kmetom, ki so nosili prodajat svoje pridelke v Trst. Čeprav majhna, je železnica prinesla Istranom napredek in ublažila podedovano zaostalost. Vlak, ki je na pot odhajal ob treh zjutraj, je zalagal tržaško tržnico s sadjem, z zelenjavo, mlekom in s sirom. Bila je pomembna tudi za olajšanje prometa prehrambenih proizvodov domače ribje in druge predelovalne industrije, piranske kemične industrije in kamna iz kamnolomov v Grožnjanu, Momjanu in drugod. Med prvo svetovno vojno je “Poreška” služila prevozu vojske, deloma pa tudi za dovoz živeža v Istro in tako reševala ljudi pred najhujšo lakoto.
V času Kraljevine Italije so poleg tipa lokomotive zamenjali tudi osebje iz avstrijskih časov z osebjem, ki je prihajalo iz drugih italijanskih pokrajin, zlasti s Sicilije in Sardinije. 31. marca 1910 se je na progi zgodila največja nesreča, ko je v Miljah sunek burje, močan okrog 125 kilometrov na uro, prevrnil vagone. Iz razbitin so potegnili tri mrtve in 15 ranjenih potnikov. Bilo je še nekaj manjših nesreč, ki pa so se zgodile zaradi človeškega faktorja. Leta 1935 je prišel ukaz iz Rima, naj se slavna železnica ukine. Bilanca je namreč kazala velike izgube, razvijal pa se je avtobusni promet. Tako so železnico porušili, zasebniki so odnesli material, tračnice pa so leta 1940 poslali iz Poreča in Kopra po morju v Afriko, vendar so končale na dnu Sredozemskega morja. Vozni park je bil raztresen ali uničen. Eno od poreških lokomotiv so odpeljali na Sicilijo. Med drugo svetovno vojno je služila italijanski vojski v Bosni, nato Nemcem in partizanom in končno je odšla v Užice, kjer je bila v službi še dolgo let, nato pa upokojena prišla v ljubljanski železničarski muzej.
Tako so postaje prenehale z delom, večina od teh je bila preurejenih v stanovanja, delavnice ali skladišča. Še danes lahko občudujemo ta lična poslopja, le v Luciji ga ni več, ker so ga leta 1995 podrli z obljubo, da ga bodo postavili drugje. Hiška – čakalnica v Semedeli, ki je stala blizu cerkvice, je bila porušena proti koncu druge svetovne vojne, v Sv. Jerneju pa predelana v novo konstrukcijo. Tudi tuneli so spremenili svojo funkcijo – v njih so ponekod mnogo kasneje gojili tudi gobe. Tunel med Strunjanom in Portorožem pa je danes zanimiva sprehajalna pot.
Podrobno predstavitev Parenzane dobite na naslovu http://www.rex-mk.si
