• 1

Ladja Rex

Ime Rex se je kraja oprijelo po drugi svetovni vojni, ko je tam še nekaj let ležala na pol potopljena italijanska prekooceanka Rex, ponos italijanskega potniškega ladjevja in edina nosilka prestižnega “modrega traku”, ki si ga je prislužila leta 1933 z rekordno hitrostno vožnjo od Gibraltarja do New Yorka. Rex je predstavljal kombinacijo ladje z visoko tehnologijo in luksuznega hotela s šestimi zvezdicami. Zaradi svetovnih političnih dogajanj je bila njegova življenjska doba kratka, konec pa že kar neugleden – izropan, zbombardiran in požgan je postal največji rudnik železa v Sloveniji.
Ladja Rex še vedno vzbuja zanimanje – tako v naših krajih, kjer se je končala njegova življenjska pot, še bolj pa v Italiji. Maurizio Eliseo, ladijski inženir iz Novare, ji je posvetil kar razkošno knjigo v italijanščini in angleščini, ki je izšla leta 1992, izdelal pa je tudi plavajoči model Rexa v razmerju 1:100. Po tej knjigi “Rex - storia di un transatlantico” tudi povzemamo podatke o ladji.


Ideja o izgradnji prestižne prekooceanke se je porodila leta 1929, leta 1930 je bila podpisana pogodba ladjedelnico Ansaldo S.A. v Genovi, 1. avgusta 1931 pa je že vsa Genova slavnostno pospremila velikanko na njeni poti s kopnega v morje. Prisoten je bil, seveda, tudi kraljevski par in kraljica Maria Elena je ladjo krstila s šampanjcem. Nekaj podatkov o nastajanju in dokončnem izgledu ladijskega ogrodja: njeno hidrodinamično konstrukcijo so študirali inštituti v Hamburgu, Berlinu in na Dunaju, ker takrat v Rimu takega inštituta še ni bilo. Aprila 1930 so postavili ladijsko ogrodje Rexa in v 374 dneh do splovitve, je 2000 delavcev in 5 dvigal vsak dan po 12 ur delalo na njem. Kot zanimiva podrobnost - železna “lupina” je bila zakovičena s 3.063.737 zakovicami. Obdobje izgradnje opreme je zopet trajalo nekaj več kot leto dni. Marsikateri tehnični sistem je bil programiran prav za Rex.


REXOVA OSEBNA IZKAZNICA:
dolžina: 268 m;
širina: največja 31 m;
najvišji jambor: 78,5 m;
nosilnost: okrog 51.000 ton, od tega je bilo 30.623 ton na razpolago za hotelske usluge;
moč motorja: skoraj 144.000 KM;
hitrost: okrog 28 vozlov;
teža sidra: 10 ton;
število osebja: okrog 900 sprejela je do 2000 potnikov, ki jim je bilo na voljo 40.000 kvadratnih metrov hotelske površine.

Notranja arhitektura je posnemala stil 19. stoletja, pa tudi starejše; oprema je bila zelo luksuzna, stopnja luksuznosti pa je rasla po razredih. Hotelske usluge so se najprej delile v štiri razrede (tretji, turistični, posebni ali drugi in prvi razred), kasneje pa sta se turistični in posebni razred združila. Na ladji so se gostje kratkočasili na kopališčih in v bazenih, na igriščih, v telovadnici, otroci v otroških igralnicah, v gledališču, knjižnici z 2000 knjižnimi enotami, novost je bil zvočni kino. Veliko je bilo sprehajališč, salonov oziroma dvoran različnih velikosti (največji je bil praznični salon v prvem razredu – 500 m2 površine in 7 m visok), novost pa sta bila še fizioterapevtski kabinet in solarij. Dobro je bilo poskrbljeno za zdravstveno počutje gostov – poleg ambulant in lekarn po turističnih razredih je bila na ladji tudi mini bolnišnica s štirimi oddelki in kompletno zdravniško oskrbo, seveda, v prvem razredu. Pa tudi drugače je bilo poskrbljeno za udobje gostov – od eno in dvoposteljnih sob do pravih stanovanj v prvem razredu s kopalnico ali tušem, s toplo in mrzlo sladko in slano vodo, z zračnim hlajenjem, nadstropja pa so bila povezana še z dvigali. K temu dodajmo še trgovine in kompletno ponudbo javnih lokalov, serijo uradov – turistični, informativni, pošta, banka, pa še kaj, in dobili bomo nekako zaključeno podobo o tej razkošni ladji.
Ladja je imela tudi kapelo in ob blagoslovitvi kapele ob otvoritvi Rexa je ta dobila naziv župnije. Za ladjo tako velikih razsežnosti so Rex zgradili in opremili v rekordnem času – dveh letih in petih mesecih. Uradna otvoritev je bila 25. septembra 1932, dva dni pozneje pa je že odplula na svojo prvo vožnjo čez Atlantik. Zaradi večje hitrosti se je pot v Ameriko z Rexom skrajšala iz desetih na šest dni in pol. Prva vožnja se je nesrečno začela, saj je imel Rex pri Gibraltarju okvaro, končala pa se je z veličastnim sprejemom v New Yorku 7. oktobra, nato pa je na desettisoče Newyorčanov vsak dan stalo v vrsti, da so si za plačilo lahko ogledali ladjo. Najslavnejši dogodek v zgodovini ladje Rex se je začel 11. avgusta 1933, ko je kapitan Francesco Tarabotto poskušal doseči rekord v hitrosti čez Atlantik. O njegovi nameri so vedeli le najpotrebnejši sodelavci, potnikom pa se še sanjalo ni, da bodo priča novemu rekordu. Po 4 dneh, 13 urah in 58 minutah je Rex zapeljal v newyorško pristanišče, kjer ga je pričakala velikanska množica. Povprečna hitrost, s katero je Rex drvel proti ZDA, tudi skozi meglo in slabo vreme, je bila 28,92 vozlov, največja pa 29,61 vozlov. S to vožnjo si je Rex kot edina italijanska ladja v zgodovini “modrega traku” pridobil to prestižno priznanje in ga ohranil skoraj dve leti. 9. maja 1940 je Rex zadnjič odplul proti New Yorku. Družba “Italia” je dobila ukaz, da mora oddaljiti ladjo iz Genove, kjer bi bili lahek plen francoskih bomb. Tako je Rex najprej za krajši čas služil v Pulju kot ladja-hotel za delavce, ki so gradili oklepnico Duilio, že sredi avgusta pa se je zasidral v Trstu ob pomolu VI. Do padca fašizma je bil še vedno zanj odgovoren njegov zadnji kapitan Olivari, vendar je bila ladja praktično zapuščena in tako izpostavljena ropanju. S prihodom Nemcev septembra 1943 se je ropanje nadaljevalo - tokrat je nemški okupator pošiljal dele Rexove opreme domov kot suvenir iz Italije ali pa je opremljal z njo hiše, v katerih je živel. Mogoče je na tak način prišel tudi klavir v Sežano, kjer se še danes nahaja v Kulturnem domu. Marca 1944 je ladja prešla pod nemško zastavo. Zavezniško bombardiranje Trsta in okolice junija in julija 1944 Rexa ni poškodovalo, vendar so se Nemci odločili, da mu poiščejo varnejše skrivališče. Tako je 5. septembra Rex odšel na svojo zadnjo vožnjo. Vlačilci so ga odpeljali proti predelu med Koprom in Izolo, kjer se je zasidral 350 metrov od obale. Partizanski obveščevalci so novico sporočili zaveznikom in 8. septembra 1944 je odletelo šest angleških lovskih bombnikov Beaufighters iz baze v Falconaru z namenom, da uničijo Rex. Ob 11. dopoldne so ga začeli v nizkih letih obstreljevati, uro in pol kasneje pa je številčno močnejša skupina letal ponovno napadla Rex, ki je začel goreti in se je kmalu zvrnil na levi bok. Med peto in šesto uro popoldne so letala že tretjič napadla Rex, vendar so povzročili le zmedo med ribiškimi barkami, ki so se zbrale okrog gorečega relikta. Še kakšen dan so goreli ostanki te ogromne ladje, ki je kot zadnja nastradala v skupini velike italijanske potniške flote izpred vojne. Julija 1948 se je začela zadnja operacija razskosanje Rexa, dvig delov na obalo in odvoz v jeseniško železarno. Akcija je trajala 10 let in je bila zaupana splitski družbi Brodospas, ki ji je od leta 1953 pomagal tudi "Veli Jože", novopridobljeno plavajoče dvigalo.

Več o Rexu dobite na naslovu : http://www.rex-mk.si

Tekst: Vlasta Beltram

Kontakt

Krajevna skupnost Žusterna
Dolga reber 5
6000 Koper

Uradne ure
Ponedeljek in sreda
od 17:00 do 19:00

Telefon: 05/628 87 50
Email: info@zusterna.si